Kdo in do kakšne višine, plača dolg, če je pokojni imel dolgove?
Ob smrti osebe, vsa njena premoženjska razmerja, podedljive pravice in obveznosti preidejo na dediča. Tako je tudi z dolgovi, za katere dediči odgovarjajo tudi v primeru, da zapustnik izrecno izključi njihovo odgovornost, če ti dedujejo.
V našem pravnem sistemu lahko upnik izplačilo dolga zahteva samo od dediča in ne direktno iz zapuščine.
Odgovornost nosijo zakonski, oporočni in nujni dediči.
Dedič odgovarja za dolg zapustnika z vsem svojim premoženjem, vendar v skladu s 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), dedič odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Če se ta odpove dediščini, več ni odgovoren za zapustnikove dolgove.
Če deduje samo en dedič, odgovarja za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja, vrednost pa se oceni po vrednosti, ki jo je premoženje imelo v času zapustnikove smrti.
Vrednost premoženja se ugotavlja s popisom in cenitvijo premoženja, v skladu s 184. členom ZD. Ta se lahko opravita že pri sestavi smrtovnice ali pa zanju izda odločbo zapuščinsko sodišče, če to zahteva skrbnik, pokojnikovi dediči, volilojemniki ali upniki, ali iz drugih zakonsko določenih razlogov.
3. odstavek 142 člena ZD navaja, da če je dedičev več, so ti nerazdelno odgovorni za dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža, ne glede na to, ali se je delitev dediščine že izvršila ali ne.
Zaradi splošnih obligacijskih načel (v tem primeru načelo solidarnosti) lahko upnik zahteva poplačilo dolga od kateregakoli sodediča, vendar samo v višini njegovega deleža, lahko pa zahteva to tudi od vseh.
Če upnik s tožbo za povračilo dolga ne zajame vseh upnikov, gre to v njegovo škodo. To pomeni, da če toži samo enega dediča, lahko samo od njega zahteva povračilo dolga do višine njegovega deleža, četudi to ne ”pokrije” celotnega dolga. Po tem mora preostanek zahtevati od ostalih dedičev. V skladu s 4. odstavkom 142. člena se v notranjem razmerju med dediči dolgovi delijo v sorazmerju z njihovimi dednimi deleži, razen če je v oporoki drugače določeno.
Dediči postavljeni pod odložnim ali razveznim pogojem, odgovarjajo za dolg šele ko izpolnijo ali v drugem primeru; če se pogoj ne izpolni, ko nastopi rok.
V skladu z 32. členom ZD, kadar so zapustnikovi potomci in posvojenci ter njihovi potomci, živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali na kakšen drugačen način pomagali pri pridobivanju ali ohranjanju njegovega premoženja, imajo pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki usreza prej omenjenemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Ta del potem ne spada v zapuščino, se ne upošteva pri izračunavanju nujnega deleža in se ne vračunava v dedni delež in ga dolgovi ne zajamejo.
Prav tako v skladu s 33. členom preživelemu zakoncu in zapustnikovim potomcem ter posvojencem in njihovim potomcem, ki so živeli z zapustnikom v istem gospodinjstvu, gredo gospodinjski predmeti, ki so namenjeni zadovoljitvi vsakdanjih potreb. Sem spadajo pohištvo, gospodinjski stroji in naprave ter druga hišna oprema, vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti. Tudi ti so po tem izločeni iz zapuščine, se ne upoštevajo pri izračunavanju nujnega deleža in jih ne zajamejo dolgovi.
Ali vračunanje daril in volil v dedni delež vpliva na obseg odgovornosti za dolgove?
Ne, to ne vpliva na obseg odgovornosti za dolgove, saj se s tem velikost dednega deleža ne spremeni. Spremeni se samo efektivna vrednost, ki jo dedič dobi v svoj dedni delež iz zapuščine.
Ali lahko dedič odgovarja za dolgove, kljub odpovedi od dediščine?
Načeloma ne, lahko pa takšna situacija nastopi, če se dedič odpove dednemu deležu v korist nekoga drugega. To se v skladu z drugim odstavkom 136. člena ZD šteje kot odstop in je lahko solidarno odgovoren s pridobiteljem.
Kaj pomeni ločitev zapuščine kot sredstvo zavarovanja?
V skladu s 143. členom DZ lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. S tem dedič ne more razpolagati z zapuščino, prav tako pa s tem zaščiti, da se morebitni dedičevi upniki ne bi poplačali iz tega premoženja, dokler se ne bi poplačal upnik zapustnika. Zapustnikovi upniki lahko nato zahtevajo poplačilo svojih terjatev samo iz tega premoženja. Ločitev premoženja pa se opravi samo na izrecno zahtevo zapustnikovega upnika.
Če imate dodatna vprašanja glede zapustnikovih dolgov smo vam na voljo na info@pro-nobis.si.
Opozorilo: Informacije v članku ne predstavljajo konkretnega pravnega nasveta in so zgolj informativne narave. Vsako konkretno zadevo je potrebno preučiti in se seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami. Prav tako je možno, da se je od objave do trenutka, ko članek berete spremenila zakonodaja. Zato vas vabimo, da nas, v kolikor potrebujete konkreten pravni nasvet, kontaktirate tukaj ali na info@pro-nobis.si.
