Snemanje na delovnem mestu

Z razvojem tehnologije in enostavnosti dostopa do le-te, se na delovnih mestih zmeraj pogosteje pojavljajo videonadzori, s katerimi želijo delodajalci nadzorovati svoje zaposlene.

Vendar – je tolikšno poseganje v zasebnost, pa čeprav na delovnem mestu, dovoljeno?

Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) zavezuje delodajalca, da mora varovati in spoštovati delavčevo osebnost ter upoštevati in ščititi delavčevo zasebnost. Čeprav je stopnja pričakovanja zasebnosti na delovnem mestu precej manjša kot v zasebni sferi življenja, mora ta vseeno biti varovana, spoštovana in zaščitena s strani delodajalca.

Internetni dostop ali dostop do elektronske pošte zaposlenega

Je mogoč, vendar le, kadar je to nujno za doseganje cilja.

Ti ukrepi bi bili nujni, kadar bi delodajalec tako pridobil dokaze za potrditev, da delavec v delovnem času izvršuje kaznivo dejanje. Gotovo je v interesu delodajalca, da taka dejanja odkrije, saj mu z njimi lahko delavec povzroča škodo. Po prvem odstavku 147. člena Obligacijskega zakonika je delodajalec namreč tudi načelno objektivno odgovoren za delavčeva ravnanja, ki jih povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba.

Pa lahko zaradi te odgovornosti namesti kamere kamorkoli in kadarkoli si želi?

Odgovor je ne.

Odločitev o videonadzoru v uradnih, službenih, delovnih in poslovnih prostorih lahko sprejme le pristojni funkcionar, predstojnik ali drugi pristojni oziroma pooblaščeni posameznik osebe javnega sektorja ali osebe zasebnega sektorja.

Takšna odločitev mora biti pisna in obrazložena, zakaj se videonadzor uvaja in izvaja. Pristojna oseba mora o uvedbi videonadzora obvestiti vse zaposlene, ki opravljajo delo v nadzorovanem prostoru. To izhaja tudi iz 75.  ter 77. člena Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1).

Ta določa, da se lahko izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov izvaja le v izjemnih primerih, kadar je to nujno potrebno za varnost ljudi ali premoženja ali za varovanje tajnih podatkov ter poslovne skrivnosti, tega namena pa ni možno doseči z milejšimi sredstvi.

Iz prakse informacijskega pooblaščenca izhaja, da mora biti obvestilo o izvajanju videonadzora obešeno na viden način in trajno, torej, dokler se izvaja videonadzor, zgolj enkratno obvestilo, npr. v medijih, ni dovolj.

Tudi v takšnih primerih pa je spremljanje žive slike dopustno omogočiti le določenim osebam. To so osebe, ki so v okviru svojih nalog dolžne spremljati dogajanje, ki ga pokrivajo kamere, zato da lahko v primeru varovanja dobrin takoj ukrepajo. To se naprimer varnostniki, osebe v nadzornem centru… Tega pa ne smejo početi vaši nadrejeni, ki bi to želeli spremljati iz drugih razlogov in ne kot del nujnih ukrepov za zagotavljanje varnosti. Tega ni moč upravičiti kot nujni ukrep, ki se izvaja za zakonite namene (varovanje ljudi, premoženja, tajnih podatkov ali poslovne skrivnosti).

V praksi se to seveda velikokrat dogaja.

Torej, se nas lahko snema v trgovini?

Da. To je načeloma dopustno izvajati v trgovinah, na mestih, kjer obstaja velika verjetnost, da bo prišlo do kraje ali povzročitve škode, na banki, na blagajni v gostinskih obratih, na mestih, kjer se posluje z gotovino, zavarovanje vhodov in izhodov ipd.  Predstojnik osebe javnega ali zasebnega sektorja mora zmeraj, ko želi izvajati videonadzor, oceniti iz vidika načela sorazmernosti, ali ga je potrebno uvesti, in to obrazložiti. V kolikor nadzor upravlja zunanja služba, mora z njimi skleniti ustrezno pogodbo o obdelavi, ki vsa vprašanja v zvezi z videonadzorom, natančno določajo.

Zaradi varstva zasebnosti zaposlenih se mora videonadzor delovnih prostorov tudi s prostorskega vidika omejiti na najmanjši možni prostor, ki še zagotavlja zaščito določenih objektov varstva. Ključno je, da se videonadzor izvaja le v tistih delovnih prostorih, kjer je to nujno potrebno za varovanje določene pravne dobrine, in da se izvaja videonadzor delovnih prostorov kot takih, ne pa posameznih zaposlenih, ki v teh delovnih prostorih opravljajo svoje delo.

Videonadzorni posnetki poslovnega prostora se lahko hranijo največ eno leto po nastanku, nato se izbrišejo.

V praksi pogosto prihaja do izvajanja videonadzora delovnih prostorov zaradi preverjanja kakovosti in storilnosti zaposlenih. Izvajanje videonadzora v te namene je posredno prepovedano. Zaradi obstoječih videonadzornih posnetkov zato delodajalci lahko zaidejo v skušnjavo, da bi sicer dopustno pridobljene videonadzorne posnetke delovnih prostorov uporabili to v drug namen, na primer za potrebe disciplinskega postopka zaradi dela, ki ni v skladu z njihovimi pričakovanji. Na tem mestu zato ne bo odveč opozorilo, da bi delodajalec s tem storil prekršek, saj bi posnetke videonadzornega sistema uporabil za namene, ki niso v skladu z nameni, za katere je dopustno izvajati videonadzor. Ob takšnih prekrških se lahko delodajalcu izreče globa v višini od 830 do 12.510 eurov. Ob nepravilnih ali pomanjkljivih obvestilih o izvajanju videonadzora se ga prav tako lahko kaznuje z globo od 200 do 12.510 eurov.

Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) v svojem 137. členu, določa, da se neupravičeno prisluškovani pogovori ali izjave ter njihovo zvočno snemanje in posredovanje tretjim osebam, kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Če to stori uradna oseba, se kazen lahko poveča tudi do 5 let. V skladu s KZ-1, ki v 138. členu določa, da kdor neupravičeno slikovno snema drugega ali njegove prostore brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta.

Namesto direktnega snemanja, lahko delodajalci za omejevanje in nadzor delavcev uporabijo drugačna, milejša sredstva. Takšno sredstvo je na primer blokiranje dostopa do posameznih spletni strani, ki sicer ni klasičen način nadzora delavca pri delu, vendar pa gre za povsem dopusten način omejevanja, saj sta računalniška oprema in omrežje v lasti delodajalca, zato mu pripada pravica, da določi, kateri zaposleni ima dostop do posameznih spletnih strani, onemogoči pa lahko tudi prenašanje večjih datotek. Glede pošiljanja elektronske pošlje pa lahko delodajalec onemogoči pošiljanje elektronske pošte na posamezne elektronske naslove, oziroma omogoči pošiljanje le na posamezne službene domene.

Če povzamemo, delodajalec delavca ne sme direktno snemati, snemajo se lahko samo določeni prostori oz. predeli prostora, kjer je to nujno potrebno za zagotavljanje varnosti. Če že vzpostavi videonadzor se mora držati točno določenih predpisov (izobešanje obvestila, vsebina obvestila, …), v nasprotnih primerih pa videonadzor ni dopusten.

 

Opozorilo: Informacije v članku ne predstavljajo konkretnega pravnega nasveta in so zgolj informativne narave. Vsako konkretno zadevo je potrebno preučiti in se seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami. Prav tako je možno, da se je od objave do trenutka, ko članek berete spremenila zakonodaja. Zato vas vabimo, da nas, v kolikor potrebujete konkreten pravni nasvet, kontaktirate na info@pro-nobis.si.